Pod tišino pometamo hrup sveta,

ko vlaki utirjajo zamrežena okna,

v katerih spijo sanje

ob bobnečih strahovih otroštva,

z zaskrbljenimi klici izdihanja.

Potrebno je veliko pozabljanja,

da se veselimo spominjanja,

sivih odtenkov skleroze.

Se spomniš tistega, kako se že reče?

Ali pa ko smo, kdaj že?

Zadnji interniranec

na kamnitem opomniku

praska pozabo

in spod nohtov beza

Alzheimerjevo zgodovino.

Na kaj smo že hoteli spomniti?

Ah, na nič, nič. Pozabimo.

Tirnici se stakneta na končni postaji,

izpraznjeni vagoni se sramotijo,

gole misli kričijo v medzvezdja,

Zemlja se obrača daleč stran.

Dare Gozdnikar