Naslednjič, ko te vidim,
bodo tla spet steklena,
a ne bom povesila oči.
Ne bo me skrbelo
pokljanje nartnic
in stopala bom polagala
neprekrižana drugo pred drugo.
Naslednjič, ko te slišim,
bo odmevalo od stropa,
a ne bom popravljala las za ušesa.
Sonce bo sijalo skozi vitraž,
moja koža bo sprejemala
in vpijala vibracije.
Naslednjič, ko te začutim
na drugi strani,
me bo zagrinjala žalost.
Ker za devetimi gorami
ne vidiš in ne slišiš.
Tudi naslednjič bom našla
prazen okvir.
urednica
Poslano:
30. 01. 2016 ob 23:48
Spremenjeno:
30. 01. 2016 ob 23:49
Pesem o nezmožnosti prodreti v globine dvojine - iz nje veje nekakšno temno sprijaznjenje, atmosfera pesmi te prav pritisne k tlom ... čestitke,
Ana
Ana, hvala za tvoj komentar in podčrtanje.
LP, mcv
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: modricvet
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!