Ko bom tako sedela spet nekoč –
V nadzidku luč, a zunaj majska noč –
Na koga mislila bom? Kdo to ve,
Za čim takrat bo jókalo srce.

Za njim? O, ne! Minilo je vse to
Kot suh list, ki pod snegom mre … Za njo?
Katero? Oh, prijateljske vezi …
Ko se cefrajo, le še bolj boli.

Za dnevi, ki so kakor mozaik
Sestavljali mladost v čaroben lik?
Ne vem. A vem, da človek je že tak,
Da v nedosežno sili mu korak.

Resnica pa je ta – čez mnogo let,
Da s tabo grem spet v majsko noč sedet,
Za srečo bo dovolj. In bo vse to,
Za čimer jočem zdaj, pozabljeno.

Aleksandra Kocmut - Kerstin