Med oblaki pohajkuje

ves žareči potepinko,

zvezdice si ogleduje,

ta napihnjen lunin sinko.



Opazuje, premišljuje,

kje bi našel zvezdo pravo,

da po nebu z njim potuje

k Valentinu na zabavo.



Na plesišču mlečne ceste

vse iskri se od živosti.

K vam prihajam, oj, neveste,

in ponujam kup radosti.



Pa zagleda tam v samoti

Venero, kraljico zvezd,

zmeden ji hiti naproti,

v srcu se mu vname kres.



Govori ji o zvestobi,

tja do konca vseh noči ,

o ljubezni in svetlobi,

ki se mu iskri iz oči.



A pove mu lepotica,

da ves blišč je ne premami,

kdor vsak dan menjuje lica,

naj bo kar ob svoji mami.

Ida Semenič- adisa