Včasih poleti
ko je nevihta že mimo
ko čist zrak odpre obzorje s kristalno ostrino
in letala zarežejo bele brazgotine v modrino neba
takrat onemim na pragu v pogubo
in znova zaživim v sončen dan

včasih poleti
ko večni oblaki pritiskajo vsak atom telesa na dno
v brezizhodno grapo
kjer počivajo množice namišljenih trupel
razpadlih duš
ki so utonile pod melanholičnimi pritiski vremenske depresije

takrat v megleni perspektivi zagledam čudovito obzorje
ki ni zapackano z namišljeno krvjo sesalcev
in takrat se prepričam
da je vsa rdečina za obzorjem le igra sonca z atmosfero

brez ukaza »nalevokrug« se obrnem na petah
za mano je ostal prazen prag v pogubo
in strumno zakorakam v nov dan
v novo poletje
v nove izzive
ki jih bodo prinesle nove meglice
novi oblaki
znanilci nove nevihte pred vrati

Panonsky