Vse je že gnilo,

le kos srca še bije, upa,

da svet ni kup smeti,

jedkega strupa.

Da smo človeški še,

tam za obzorji,

da nismo Kajn,

ki spet Abelu sodi.

Naj upanje otroku

v bodočnost korak vodi,

ko sprava naša bo meso postala 

in tuja naj postane lastna hvala.

Grobarje naroda pa za zapahe,

pozabit na vse bivše,

zdajšnje zdrahe.

Kdor krade, pleni,

stopit mu na prste,

ga javno izpostaviti posmehu,

potem jim vzeti zlato jamo

in s culico poslati jih po svetu.

Perc