neke vlažne zime
je riba
bolščala pod kosom ledu
srebrna
hladnokrvna
v pravem trenutku
smo jo ujeli na kavelj besede
pogoltnila jo je še toplo
potopljena
se je prekrila z luskami
kot hiša s strešniki
in obmolknila
prepeljali smo jo
žejno preko vode
sanjala je
srebrna
hladnokrvna
o vrabcu rokah golobu
o strehi
ki so jo pokrivale luskam podobne opeke
o krilih
o prebrazbi plavuti v okončine
o mreži
ki je zapletla ribiča
kako bi se vanj zarila
kot krvosesi piškur
plitko je dihala
srebrna
hladnokrvna
počasi toneč
med potočne kamne
kjer neslišno utripa
vroče srce planeta
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: brezno
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!