VLAK
V jutru meglenem umiva se mrak,
po ravnici prostrani vozi me vlak.
Drvi mimo hišic primestnih vasi,
proti soncu kamnitem, ki zgodaj še spi.
Kam sam, kam sam, kam sam, po poti mi poje,
me pelje v prihodnost in brunda po svoje.
Sledim mu molčeče, gledam kam greva,
ropoče, trepeče; poslušam kaj mi veleva.
Pripelje me mirno do zadnje postaje,
zapiska, zatrobi, izkašlja še zadnje saje.
Izstopim, da vlak molče tam obleži,
solz več ne toči, nikdar več ne trpi.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: domisljavec
- 11. 01. 2016 ob 12:36
- Prebrano 535 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 175.6
- Število ocen: 5
