Škrlatne se petke v ritmu vrtijo,
noge lebdijo dekletu,
utripi srca hitrem tempu sledijo,
ušla črno-belem je svetu.
 
Kristali meglijo ji čutne zaznave,
telesa se zlivajo v eno,
plesalčev dotik tu nič več ne duši je,
vrti se v modrem satenu.
 
Kodre košate pogled njen ujame,
strmi v oči pozlačene,
drži jo mladenič v levjem prijemu,
a šape so mu odtujene.
 
Kot zrni zlata sta sijoči praznini,
vdrti v mogočno lobanjo,
za kratek trenutek pogleda zdržita,
a večno se vtisneta vanjo.
 
V polju plešočem zagleda turobnost,
priklenjeno grdo pojavo,
poskočno prepeva in zdi se svobodna,
a odmevi strašijo ji glavo.
 
Prestraši dekliča groteskna prikazen,
preveva jo strah in trepet,
od živega trupla koraka čim dlje,
zaleti se v drugi skelet.
 
Zagleda srebrna lakirana usta,
ta spet jo navdajo z milino,
glavo prisloni na prsi robustne,
le molk pride čez pločevino.
 
Trpkost trenutka razbarva okolje,
obleka ji več ne lebdi,
čarovnikov trik zdaj izgublja opojnost
in lice ji vse bolj bledi.
 
Vrnila nazaj bi v čarobni se svet,
ko konec poti je rumene,
tisto realno nič več ji dovolj ni,
zdaj večna potreba jo žene.

Naduta Ikebana