Komu boš pesnil mladi poet,
kateri boš nesel splet svojih let,
katera te s pramenom svojih las,
zapelje v čas norosti papirja,
ko kito za kito spletal bo glas.

Fige so sladke za tiste premlade,
kite in venci za one ostale,
ki v upanju čakajo pošto v nemiru,
glasove prelepih not na papirju,
ljubezen bežečo mladih fantov v diru.

Pisma prelepa so radost poljubov,
tihe besede sladkosti objemov,
šola je težka pot do modrosti;
skozi vzpetine učenosti življenja,
ostajajo slike mladostne norosti.