Nekoč me je nekdo nekaj vprašal.

Mogoče sem bil neodgovoren, a nisem nič rekel.

To bil je eden izmed mojih najboljših odgovorov kdajkoli.

Še danes mu tišina pripoveduje

v neizrečenih besedah zgodbe stavkov, ko so bili samo še zlogi,

mogoče celo samo črke

ali pa komaj mimobežni medmeti kot grleni glasovi.

Mogoče mu odgovor v jutru megli v bližini oči

in razkriva neizrisane pomene, ko so bili še črte in pike,

najbrž celo le nejasne sence - nekdanje esence nečesa.

Najbrž mu zvečer kot temina v črnini črni

in raste pod vekami v ponovno vprašanje,

ki je bilo že odgovorjeno pri belem dnevu, točno opoldne.

In tako je dočakal odgovor ob času, ko gleda za vetrom, ga kliče

s polnim imenom in mu sopiha roteče misli.

A vetru je vseeno kam gre,

le da piha.

Dare Gozdnikar