mar ne vidiš, peter aleksejevič, da sem tvoj angel varuh,
da sem amortizer za krčne žile utrujenih kozakov? da se 
ne penim kar tja v en dan, da je moja penina iz postane
sokrvice in pouličnih pamfletov? da sem se že rodil nor?

na sveže opranih kahlicah sva pisala anarhistične verze
in razmišljala o divjem možu, ki je v zakajeni sibiriji štel
na prste in čakal, da mu sivolasa babuška zvari napitek 
iz zvezdnega prahu. si preslišal molk stisnjenih pesti na

čelih salonskih komunistov? vrag je odnesel šalo v torbi
iz kameljih dlak na vlak za bruselj in ti, polnočni kavboj,
si pobral s peronov upanja vsa semena iz arabskih buč 
v želji, da bi na naših gredah pognale mesojede vrtnice!
in ves ta čas si vedel, da je moja mati slepa že vrsto let.