Gladek sneg

zaziblje veter

brez sledi.

Gledam skozi okno, ne pričakujem znanih korakov, ker so daleč proč od mene.

Pogled se mi ustavi na s soncem obsijanem gladkem snegu, kjer še ni stopinj.

In lepo mi je, ko vidim da še povrhnjica ni izgubila svoje nedolžnosti,

da je vsa svetleča in kakor da bi bila nasmejana od leska sončnih žarkov.

Kot misli, ki jih še nihče ni pohodil, jim potrgal cvetoče popke,

da lahko sanjajo še naprej in rasejo v barviti cvet, ki osreči tistega,

zaradi katerega bo potem jokal, ker bo umiral za eno ali dve ljubezni.

Podari mi raje svečo, njo ne boli. Ona je dana z namenom,da dogori,

da trenutki nekoč izginejo, kakor da bi bili rojeni samo za spomin.

Na neki čas, ki nekoč traja in četudi traja večno nekoč odidemo.

Eni pravijo temu večna nebesa in še vedno upam, da tudi tam ostaneva skupaj.

Pokopališče

rožnata ikebana

da zadnje slovo.

IŽ-lev