Na sprehod šla na breg sem tja, ondan.
Popoldan vel je žaltave meglé,
mrakobno, kakor v mrč je padal dan,
zaspano so majale me noge.
In reka – debel, smolnat, blaten trup
polzel ječe ji skoz kamnito strugo;
kot da bi ustavljal tek ji moj obup,
kot da vabila me je v hladno trugo.
Korak, in v mulj zagrnejo se oči,
spokojno me globina bo nosila;
in lice zvodeni in purpur mi strohni,
na prod plitvin bo mrtvo položila.
A stekla je le solza, njena sol
mi žgala lice ko sem šla domov.

Mrož