Skoraj te bom vikala

počasi si postajava tujca

in spoznanje,

da sva prišla do točke

ko si nič več nisva

je vzelo dosti časa

in mi dalo dosti nemogoči,

da se znova pobiram

kot opiti ki potrebuje

več kot en dan

ali teden, mesec

ali pol življenja

da mi podzavest prevede

da me pripravi so spoznanja

da kadar koga ljubiš,

resnično, ne zapuščaš,

niti kadar ne zmoreš

hrabrih korakov

ki bi pripravili na nov prihod

ali na star odhod

od točke do včeraj

do upanja na jutri

in sita sem eksperimentov

če prihajava navzkriž

že samo z besedo na daljavo

kam bi naj šla,

ko bi se to zgodilo od blizu,

ko ni več na izbiro izhoda

niti zadnjega ne.

Ne ločim pomenov

ljubezni od jeze

ko mi podtikaš

nova polena

in se veseliš

moje nemoči

da spraznem police

in odslovim stari prah

da me ne bo več motil

pri občutljivem nosu

da smrkam kot užaloščena vdova

in porabljam robčke,

kot bi štela žalost.

In pustila ti bom jezo,

da se počasi skrha

in morda spremeni znova

v tisti srečni dan,

ko so nama trenutki bili tako srečni,

ker so bili dano z najlepšim posvetilom

ko sva se zbližala

ker sva pač bila skupaj.

Novi dan me znova podere

le na videz stojim pokonci

in z zadnjimi močmi brišem včeraj

da se zasveti znova tisto,

kar naj bi držalo pokonci.

Sosedovi sejejo jezo,

se spomnim časov

ko sva si pisala stihe

in danes bodo srečni

ko preberejo mojo nesrečo

ker ta jim prinaša domačo ugodje

takšen je že dolgo ta svet

in ne bo se spremenil,

če se v pol stoletja ni,

potem mi ni dano več dni,

da bi jih dajala znova v prah

in še vedno brišem samo spomine.

Ženska ki je ljubila

ali srce ki je zaradi počasnosti izgubilo

ali morda samo trenutki skozi katere

moram kakor v labirintu skozi

da se znova sestavim,

močnejša, stabilnejša

in tista, ki  zna povedati

tudi zadnjo besedo.

Ljudje si postanemo tujci,

še bolj potem ko se ohladimo

ko nekaj ne gre po planu,

ker ne znamo zdržati bolečine,

ker nismo iz takšnega kosa mesa,

ki takoj kot kura pobegne

od enega petelina

do drugega.

IŽ-lev