z usti rojevava
ledene rože
v bodeče vzorce
pod njimi je ujeta
oblost
ki zrahlja dih
v živo cvetje
in preraste mejo
čas izlušči
hrome besede
v mehki koži shodijo
odpojejo tujost
v odplako
v mlako
kjer ni najinih stopal
Uf, kako znan mi je ta občutek!
Dobra pesem!
Lp
Irena, dobro si to ubesedila.
Če bi hotela mi ne bi uspelo kot je tebi in vesela sem, ker je odlična pesem.
Čestitke.
Lp,hope
Andrejka, saj veš - skeli, ko govori, peče, ko nič ne reče.
Hvala ti.
Lp
Hvala, Hope. In ja, seveda znaš. Znaš izmiti svojo bolečino na ''papir'', a to še ne pomeni, da ne boli več.
Lp
Pi
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!