VEČNI ŽID

obzorje je z vsakim korakom enako daleč: povsod so žice, 
čez katere stopajo breznogi popotniki, povsod je želja po
toplih telesih, povsod je rja. nikjer ni preveč sonca, nikjer
ni iluzij, za katere bi zmogli skriti svoje počrnele prste: le


pavijani so, ki se pijani vlačijo skozi prhko možganovino
in pojejo s hladnim jezikom kače. ni mesa, ki bi vzhajalo
v večnosti in ni več plomb na praznih škatlah vročičnega
dežja: mali princ stoji do kolen v mačjem urinu in vrešči.


a svet je praznično razsvetljen in na vseh stojnicah so na
voljo bela lisičja jetra, kandirano sadje in konzerve s peno
za britje. na vsakem vrtiljaku so ponikljani otroci: njihove
mame jih skrbno varujejo pred rjo in kobilicami. kot orke.


prerokom polzi jalova smola iz plašnih teles, krvi ni več!
ni več črepinj, ki nadomeščajo besede, ni več magnetov,
ni več devic. poulični slikarji portretirajo drug drugega in
škrbast pesnik rotira kot sitna muha, da bi grizel svoj rep.

Dani Bedrač

Ana Porenta

urednica

Poslano:
07. 01. 2016 ob 21:49

Pesem, ki te prime za vrat - nekako duši - saj vsega, česar ni, ne moreš kar tako izpljuniti ... po obdobjih svobode je težko pristati na omejenost, ograjenost, ujetost ... čestitke,

Ana

Zastavica

Dani Bedrač

Poslano:
07. 01. 2016 ob 22:23

dober komentar.

hvala, ana.

:)

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Dani Bedrač
Napisal/a: Dani Bedrač

Pesmi

  • 04. 01. 2016 ob 14:27
  • Prebrano 953 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 262
  • Število ocen: 8

Zastavica