obzorje je z vsakim korakom enako daleč: povsod so žice,
čez katere stopajo breznogi popotniki, povsod je želja po
toplih telesih, povsod je rja. nikjer ni preveč sonca, nikjer
ni iluzij, za katere bi zmogli skriti svoje počrnele prste: le
pavijani so, ki se pijani vlačijo skozi prhko možganovino
in pojejo s hladnim jezikom kače. ni mesa, ki bi vzhajalo
v večnosti in ni več plomb na praznih škatlah vročičnega
dežja: mali princ stoji do kolen v mačjem urinu in vrešči.
a svet je praznično razsvetljen in na vseh stojnicah so na
voljo bela lisičja jetra, kandirano sadje in konzerve s peno
za britje. na vsakem vrtiljaku so ponikljani otroci: njihove
mame jih skrbno varujejo pred rjo in kobilicami. kot orke.
prerokom polzi jalova smola iz plašnih teles, krvi ni več!
ni več črepinj, ki nadomeščajo besede, ni več magnetov,
ni več devic. poulični slikarji portretirajo drug drugega in
škrbast pesnik rotira kot sitna muha, da bi grizel svoj rep.
Pesem, ki te prime za vrat - nekako duši - saj vsega, česar ni, ne moreš kar tako izpljuniti ... po obdobjih svobode je težko pristati na omejenost, ograjenost, ujetost ... čestitke,
Ana
dober komentar.
hvala, ana.
:)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Dani Bedrač
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!