aurelia (s krvavim sokom gob okoli ust) čaka, da
bodo stekleni vranci popadali z dreves. zima ima
krempeljce iz kovanega srebra, da z njimi secira
ptiče in njena otročad se v ledenih zametih žoga
s človeškimi očmi. razpoke v zrcalih povedo vse,
razpoke v zrcalih so kakor solze odpadlih prstov,
kakor kričanje brezdomnih zvezd. je groza, ki je
ni moč opisati z besedami: je kot obroč iz ostrih
nitk, navitih okrog prevaranega srca. bo treba še
bolj paziti na zdravje, arkadij strugacki, posebno
na ledvice! sveta ne vidijo vsi enako in umiranje
ni le v domeni siromakov: tišina je vedno enako
pohlepna, enako smrtonosna in vsaka čarovnica
ima svoje muhe. vse poti vodijo mimo pelikanov,
ki z rezili v kljunih čakajo na napačne besede, da
te spremenijo v votlo metaforo. kot odvečno ribo.
(Москва, 2016)
Zanimiva pesem, ki srka iz ruske zakladnice (tokrat ZF - in naslov!), v značilni poetični (tvoji) drži ... pesem mi je všeč tudi zato, ker na posebno zgoščen fantastičen način govori o realnosti skozi nepričakovan zorni (Moskovski) kot, čestitke,
Ana
:D
hvala. me veseli, da ti je všeč.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Dani Bedrač
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!