Nežno

si me ovijal

okoli prsta

drhteli so čuti

kakor da bi opijal

me sproti dvigoval

in prav počasi spuščal

v dolino

tam kjer je bil krožni promet

za en sam kabriolet

z njim si me vozil

in me rahljal

iz mojih trdih okvirjev

me grbančil

dvigoval, širil

lezla sem za tvojim telesom

kakor rešiteljem

pred zadušitvijo

ko ni skoraj ni bilo več diha

in nato si me končno spustil

s polno občutka

mehkega, dokončnega,

ravno pravega

za pisanje erotične pesmi.

Emanuela je že bila,

Barbik je še vedno polno,

globoko žrelo

še vedno golta belo slino

in jaz zmehčana

pišem zadnjo pesem danes.

Okoli prsta si me ovil,

zdaj bom do naslednjič samo tvoja,

občutek globine

kakor bi plavala v pregloboki vodi,

le ti mi plavaš predaleč

in rekla sem ti, ne odhajaj,

ne boš zmogel

do prvega otoka

voda je hladna

in valovi imajo preveč pene

da bi zmogel priti do zraka.

Odvijam se od prsta

pogledam resno

in res si odšel,

ko si me skoraj že imel,

na dlani,

kakor king kong dekle,

ki je čutilo več kot bi smelo.

Spomin te še vedno kliče

in ura je polnoč.

Daleč od izvira,

ne, midva res nikoli

ne bova imela pristana.

Zakaj

IŽ-lev