Jutranja megla
brez prsta na roki
premetava mrtve liste
na njih ni več pesmi
na njih je mrliški spomenik
za vsakega predhodnika enega
nisva še pripravljena
sva še vedno naslednja
še vedno iščeva smer
iz veje kukava
na vse mogoče strani
a drsiva počasi
mišice popuščajo
in padem
na tvoje telo
prav na mehko,
veter naju nosi
ziblje naju še mladost
in mnogo vprašanj
je še v naju,
ko bova odmrla
bova na ustnicah
nosila zadnji pozdrav.
A še je čas.
Zibaj me moj list veliki
na tebi polno je besed
z njim ljubkuješ
mi celiš bolečino
in daješ odgovore.
Veja ne popusti.
Milosti gospod.
Za dva samo.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: IŽ-lev
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!