Bilo je ob koncu lanske pomladi,

vabili so bujni cvetovi na naši livadi,

je zbudil se z jutrom odmev melodije,

tiste prekrasne, ki veter jo v klobčič ovije.

Cvetovi na trati so v soncu žareli,

od cveta na cvet metulji prelepi hiteli,

njih pisana krila bila so kot zgodbe palet,

v barvah slikarja, ki slika svoj svet.

Stekel naproti sem pticam in cvetju,

želel doseči višine vabeče,

lahkoten kot veter, ujeti le žarek te sreče.

Prišla si za mano, v jutranjo haljo odeta,

poljub si mi dala, povsem brez besed,

takrat začutil ljubezni sem tvoje šepet.

SlavkoS