V podpalubju se veseliva

tam med tistimi, ki so imeli

le za eno ubogo revno karto

za dolgo pot v boljše čase,

tam se mi prikloniš

in zapleševa svoj večerni ples,

takoj po večerji

in po sprehodu nad palubo,

kakor da bi gledala

koliko morja je že za nama

in se nato veselila

za vsak naslednji dan,

ko bova bližje tujcem

ali domačim beguncem

v tisti deželi,

ki jo obkrožajo oceani

in dela nikoli ne zmanjka.

V kapitalizmu,

med kralji vseh borz,

ko se sešteva bogastvo

in kopiči revščina.

Tja odhajava.

Resnično sva hazarderja,

najine sanje so popotnica

in ne popustijo

dokler ne obupava.

IŽ-lev