Prilepljeni v tišino

na vrtljivem stolu

se premikajo centimetri

levo, desno, še bolj desno

in znova od začetka z leve.

Gmail te je navdušil

tiste smisle, ki jih imaš rad

si si zasadil v možgane,

kot bi zbiral večne spomine

jutri bo zabava

glavne bodo tvoje oči

obiskovalci jim bodo sledili,

kakor da bi skrival pametno podgano

in navzroči se naenkrat spremenijo

v pametne iskalce, inšpektorje,

kritike in tiste ki premorejo,

vsaj tako od zdaj naprej govorijo,

ker njihov dom se sveti

ogledala so postavljena pred obraz

a nobena laž

jih še ni spremenila v resnico,

tako sedimo tiho in strpno

kot v ambulantni čakalnici,

členki več ne trkajo

da se odprejo božanska vrata

z belim angelom

in injekcijo v roki,

rdečim križem

s kačo ki leze

in se je ljudje več ne bojimo,

prave so pa tako že vsajene

kakor hormonski dodatek

k večini duš,

ki bi rade preskakovale

kakor leseni konji pri starih šahih

in pravično uro, ki bije za vse enako,

a pritisni prej še preden bo konec

da po butastem ne izgubiš.

Ne bulji v moj gmail

rečem sosedu sinu,

ki spretno skriva svoje pomenke,

vendar samo zato ker sem mama

morda misli da ve vsako mojo skrivnost

da pozna celo tebe le tvoja avtoriteta je tista,

ki mu nikoli ne bo pustila kar sem storila jaz,

ko poslušam da že skoraj več ne čujem,

kaj bi lahko, kar bi tudi sinko lahko

in seveda bilo bi  bolj sijoče

in v steklenih vratih

bi morda le zagledala svoj obraz.

Lažem, nikdar ne pridem,

šla sva mimo,

ti takrat s svojo drago

in moj je bil nekdo drugi

in vsem skupaj

ena sama velika zmota

da nihče ni bil ustvarjen za nikogar,

egoti so presegli vse gasilske lestve

in iščemo se visoko,

bojim se da ne zmotimo boga,

ker svoje stvarstvo ne  bo pustil

da ga prerašča,

da se mu vzpenja nad glavo.

Listam s pritiski

in moje karte dobro skrivam,

videla sem te z drugo,

ko si čoravo videl na zimo poletje

in iskal v kamnu planinko

zraven pa pozabil da bi to bil velik podvig

celo za tistega, ki se vozi z vozičkom.

Invalidnim.

Čas me je pustil samo

in čedalje manj si na gmailu

morda nekega dne

izginem iz tistega sveta,

kjer vsakdo nekaj sanja

zato pa pesniki obožujejo noč.

Resnica je skrita.

In darilo najraje odprem v samoti,

da me nihče ne gleda v oči.

IŽ-lev