Ni s teboj dobro zobati češenj,

prekašaš me v mislih in hitrosti,

čeprav razumem da to ni šala.

Že vem, jagode bova skupaj obirala

in nočem, da stopiš ravno na tisto,

ki bi jo jaz  preštrknala na pol v ustih,

jo razdelila na tisoče rdečih kosov,

kakor tvojo kri ki izmenično teče

ko se pretakava eden v drugega.

Lomila bova veje,

tiste na katerih še v zimi cvete,

napolnila bova domače vaze,

da bova v sebi imela klic narave.

Zmorem tvojo moč,

silo ki prodira vame,

ki odpira vse meje v meni,

da ti čivkam skozi celi dan.

Ker sem kasnejša a dlje trajam.

Operi me mojega greha,

vsako jutro znova in znova

v neskončnost do kraja,

ko bo ostala samo še ednina.

V ednini močim robčke

zato veš da brez tebe ne zmorem,

čeprav te sanjam,

ko ti že spiš

in jaz se prebujam

s češnjo v ustih.

Pridi po poljub.

Po lepilo ki zdravi.

Mesec mi je priča

in zvezde so moje družice.

In ženin....

IŽ-lev