MRAK

Vržeš trnek.

            Sedeš.

                     In čakaš.

Luknja, ki si jo izdolbel v pol metra ledu,

je majhna.

Tri ure si porabil.

Delal si natanko tako, kot te je

naučil stari Kunikpaa.

Le da je njemu vedno uspelo

v desetih minutah.

            Verjetno še nisi napisal ničesar bolj poetičnega

            kot je bakalar, ki je ravnokar nehal hlastat za zrakom.

            Kasneje ga boš pojedel.

                        Je dovoj,

                        da ti rečejo

                        največji?

                        najgloblji?

                        najslikovitejši?

                        ko pa si razpočen

                        od tu do obzorja?

POLNOČ

Bil je povsem brez zob. Kupnikpaa.

Že kakšnih dvajset let.

Nekoč je žvečil kitovo meso

za brezzobega očeta. In mater.

Tudi poglavar je bil.

                        »Še dobro, da je le ena noč najdaljša.«

            Čim dlje moraš.

            Vsaj dvesto kilometrov proč.

            Da bodo ptice angeli.

            Da bodo lišaji prepevali.

            In jih bo mrazilo kot tebe.

            Treslo jih bo. Od ljudi.

       3.00                 

Že jutri boš lahko stopila čez prag

v južni veter.

In boš zadišala po težkem junijskem mulju.

Premlačni vodi, ki ne ohladi.

Po granatnem jabolku,

ki sem ga jedel s tvojega telesa.

Zrno za zrnom.

Potem sva molčala

v vseh jezikih.

 JUTRO

            Samo še to noč moraš skozi meglo.

            Samo še to noč naj te trese.

            Samo še to …

Zbogom, Kunikpaa.

Hvala za bakalarja.

Kristian Koželj