Kot nič

kot prozornost

ki obdaja vse trdno

Kot praznina

ki meji na nekaj

še bolj praznega

A ni prazen

ZRAK

ni votel

poln je nemira

nepredstavljivo majhnih vesolj

Če bi lahko uzrl

vrtoglavo vrtenje planetov

bi se zgrozil nad brezglavim

naključnim zaletavanjem

zdi se vse vprek

Če bi lahko občutil

koliko milijonov jih

vsako sekundo udari ob moje oko

bi se zgrozil

In še bolj

kako bi se razletelo

če ne bi

In koliko milijonov vesolj

ob vsakem vdihu

vstopi v moje telo

Potem lahko izdihnem glas

zvok ki si ga planeti

ročno predajajo

ne da bi temu posvečali veliko pozornosti

Na svetlobo se odzovejo

bistveno hitreje

Dovolijo da jih presije

lepotičijo se z njenimi barvami

Najzanimivejši so vonji

Kot bi se okorni cepelini

rinili med gruče otroških balonov

In za seboj puščajo nit

nekakšno sled

da so bili tukaj

Ko se bom spet preselil v misel

in se sprehajal po krožnicah

se bom lahko neopazno

dotikal kamnite plošče

Kakšno poletje opoldan

ko so planeti še posebej živahni

bom ujel veter

in odpihnil prah

z mojega imena

Zrak torej

Velik nič

poln življenja

Milan Novak