Po deželi teka sram.

»Kam naj grem, kam naj se dam?

Povabila sta me striček

Referendum, zviti tiček,

in pa tetka iz Butal –

in tako sem tu pristal.

Saj kar dobro se počutim,

plodna tla pod sabo čutim:

nič ljubezni, le abota,

strah, nevednost – znana pota!

Trma, oženje duha –

tukaj res sem kot doma!«

Po deželi teka sram.

»Kam naj grem, kam naj se dam?

Kandidatov je obilo,

a se mi je zataknilo:

vstópiti le tam mi rata,

kjer so še odprta vrata,

kjer je v srcu še prostora,

vest še dela, kakor mora,

in razum še ni pošel.

Šel drugam bi, ko bi smel!«

Po deželi teka sram.

»Kam naj grem, kam naj se dam?

Žic bodečih ne obvladam,

redko pridem, kamor spadam.

Drugo mi ne preostane,

kot da uležem se na rane,

ki jih lúči je zadalo

nazadnjaško ogrinjalo.«

Da, tako je rekel sram,

ker ni mogel kam drugam.

Spústil je še zadnji vzdih:

»Vas bo sram zaradi njih.«

Aleksandra Kocmut - Kerstin