Dekle močila solzice,
oj solzice bleščeče,
na oknu svoje kamrice
na nageljne je rdeče.
Prijezdil k njej je mlad mrlič
in vprašal jo sočutno:
"Čemu se jočeš ti, deklič,
vso noč tako brezupno?"
"Oh, kaj se ne bi jokala,
srce me žge." Mu reče.
"Tu spodaj sinko moj leži,
vir moje bil je sreče."
"A kje je fant tvoj, da bi stal
ob strani ti v tej revi?"
"Da je pod turško sabljo pal
izvedela sem drevi."
"In to povej mi še, dekle,
čemu tvoj sin počiva
pod oknom tvoje kamrice?
Zato je božja njiva!"
A dekle mu ne reče nič,
le plaka solze vroče,
ne meni se za to fantič,
ker srcé gorí hoče.
In brž prisloni lojtrico,
oj lojtrico leseno,
da vzpel bi gor se v kamrico,
oj kamrico prebelo.
Tedajci pa od groze ji
je duša vztrpetala
saj v soju kamrične luči
je fanta prepoznala.
"O, Anzel, ti? Od kod se zdaj
tak pozno si prikazal?
Prestala sem bridkosti kaj,
da nisi zgolj ... prikazen?"
"Opolnoči sedlamo mi,
sem vstal pri Gospe Sveti,
sem pozno vstal, moj konj besni,
te hočem s sabo vzeti."
"Le to te prosim, Anzel moj,
da nageljnov rdečih
ne potepta tvoj vrli konj,
ki grob so solz nesrečnih."
"Oj, dekle moje, solzice
se bodo posušile,
dovolj je žalostnih noči,
zdaj sreča nama vzklije.
Oj, dekle moje, nageljni
ne bodo ga zaznali,
opolnoči sedlamo mi,
na kojnča brž mi plani!
Mrliči jezdijo kot blisk,
lej, polna luna sveti,
pohiti, ljubica, če stisk
se zemljskih češ rešit!"
Jo v noč ljubimec mrtvi je
na konjskem vzel skeletu,
iskrilo se za njima je,
kakor ob ognjemetu.
A ko na Gosposvetsko sta
dospela polje širno
en grob se tam odpre in vanj
je Anzla potegnilo.
Na črni grob njegov dekle
sesedla se je v grozi
in dušo izdihnila je
nad njim ob temni zori.
Poslano:
22. 12. 2015 ob 23:52
Spremenjeno:
22. 12. 2015 ob 23:54
ne hodi brisat v kamrico mi solzice bleščeče
Matej, kaj pa rodilnik: česa mi ne hodi brisat? solzic bleščečih!
Lahko si je zapomniti: pri nikalnici je rodilnik.
Res, potem bo treba popraviti podrte rime.
Vsebinsko pa mi ni jasno, zakaj vse te solzice.
LP, mcv
se strinjam Mcv, da najbrž mora biti solzic namesto solzice. Se pa tudi sprašujem, če tudi sedaj ni tak primer kakor je bil z Oj, ljubljanski kozolci. Hvala bogu, da mi je takrat priskočila na pomoč Aleksandra Kocmut in mi rešila pesem. Drugače mi je všeč, da me opomniš, če naredim napako. Je pa tudi res, da imam doma knjigico Tristo narodnih in tudi tam je kar nekaj (namernih) slovničnih napak ala Oj, ljubljanski kozolci... Seveda zdaj nočem reči, da je bila moja napaka namerna (govorim za tole pesem). Glede dekličine žalosti pa je tako, da se mi ni dalo iskati vzroka zakaj je žalostna. Tudi v tej knjigi Tristo narodnih je dosti takih nepojasnjenih fenomenov. Upal bi si celo trditi, da bi bila marsikatera pesem iz Tristo narodnih slabše ocenjena od tele moje, to pa predvsem zato, ker so pesmi iz Tristo narodnih prvotno mišljene za petje in če bi kdo znal lepo uglasbiti tole mojo, potem morda ne bi nobenega motila skladnja ali nepojasnjeni vzroki za solze.
lp M
Po svoje imaš prav, Matej, a mislim, da se sodobni pesniki ne moremo primerjati s tem, kar se je pisalo včasih in še sploh ne z ljudsko pesmijo, čeprav lahko včasih iščemo motive iz nje. Nihče ne trdi, da so narodne pesmi literarno gledano vrhunske kot tudi ne besedila uglasbenih pesmi za narodno-zabavno sfero. Težimo pa k večji izvirnosti izražanja, vpeljujemo metafore ... tudi Prešernovi soneti dandanes ne bi bili vsi dobro ocenjeni - če bi nastali danes. Mislim, da se je o tem že razpravljalo. Tudi dvomim, da so bile slovnične napake v besedilih narodnih pesmi namerne, prej posledica neznanja oz. toleriranja delno pogovornega jezika v tovrstnih besedilih.
LP, mcv
Ja, se strinjam, prej posledica neznanja.
lp
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Matej Krevs
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!