Ne lažem

a mi ne verjameš

dan dnevu enak

prosi za spremembo

kakor turist, ki ga kar naprej

vozijo v isto smer

pred isti spomenik

in valovi pred morjem

ko jih štejem z očmi

si postajajo slični

pene se nabirajo proti obali

namesto koraka nazaj

dvignem poletno obleko

na pol že poškropljeno

in sol zariše višino

do koder mi je seglo morje

ker se težko poslovim

zato raje hodim v isti črti

in butajo valovi

izpadam kot premična stena

zaustavljam dolžino

za užitek z vetrom

ki mi dviguje lase

skuštrana,mokra

ne zaustavim korakov

in morje ne zaustavi pene

mesec bledo prihaja

z rožnato barvo naredi izmeno

preklaplja na noč

in flamingoti barvajo sence

plahutajo in se pripravljajo na temo

vzamejo mi vid

ne vidim več valov

samo čutim še gostoto

ki me obliva

in moči.

Do konca.

Najin odnos je zemeljski

s školjkami v dlani

pristanem v postelji

z dormeom kakor izmerjeno krsto

da ne pobegnem da si bog ne premisli

in me znova postavi na trda tla

kjer raki hodijo nazaj

kakor meni spomin seže

v isto smer.

Gostota diha

me duši

in prihajaš

od znotraj,

čeprav ne verjameš več

niti lastnim občutkom.

Se poslovim

od čutečih sanj.

Lahko noč

za lažji vdih.

IŽ-lev