Izbira
sežeš mi v sen
da zacvetijo ledene rože
znotraj vek
in sluznica zagomazi od groze
v mislih te vlečem iz prepada
kamor se mečeš
ne da bi se razbila
vedno znova skačeš
v obup in žalost
ker si pobarvala kri v temo
in po njej pluješ
režeš
k tebi iztegnjene roke
sama želiš trgati rože z dna
rada imaš vonj po žalosti
in izgubi
zunaj zaprtih oči
pa raste sonce
Poslano:
19. 12. 2015 ob 10:14
Spremenjeno:
19. 12. 2015 ob 10:15
Vedno znova metati drugega v prepad, čeprav se ne razbije (ali pa prav zato), medtem ko je zunaj sonce ... kako znano zveni to ... brrrrrr
Odlična pesem.
Poslano:
19. 12. 2015 ob 10:23
Spremenjeno:
19. 12. 2015 ob 10:27
S to pesmijo sežeš v sen. Nočni in dnevni. Malce grozljiv, pa vendarle. :-)
Poskusi jo prebrati brez zadnjega verza, v predzadnjem pa besedico je zamenjati z drugo, morda raste sonce.
Lp,
Vesna.
Vesnin predlog je tudi meni všeč.
lp
Tudi meni je :)
Hvala:
Kristianu - (ja, včasih skačemo sami, mečemo druge ali pa lahko le nemočno gledamo, ko nekdo skače...)
Vesni - maš prav :)
Li - ti tudi :)
Objem vsem
Irena
vau, Irena, pesem, ki strese, se bere in v nobenem oziru ni sama sebi namen;
lep dan ti želim,
koni
Hvala, Koni in lep dan tudi tebi :)
Prisotnost svetlobe in teme, propadanja in brstenja, razkorak med znotraj / zunaj, med sanjami / budnostjo ... notranji boj, ki se odvija doživljenjsko, čestitke,
Ana
Hvala, Ana in lep prazničen pozdrav
Irena
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
- 19. 12. 2015 ob 10:06
- Prebrano 947 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 672.22
- Število ocen: 23