Tebi gmajna čašo dvigam
za robide in sive skale,
trhlo listje , suhe veje,
veter, ki pomlad poseje.

Tebi gmajna šopek trgam
belih zvončkov izpod skal,
z zimzelenom ga povežem,
da bo duši hlad pregnal.

Tebi gmajna dren cvetoči
zlato krono bo nadel
in potoček skakljajoči
s pticami ti bo zapel.

Moj prijatelj, draga gmajna,
zraščaš se v besede prave,
pesem tvoja naj sijajna
odmeva med ostre trave.

Tebi gmajna zdaj nazdravim
s čašo grenkega pelina,
sto in stokrat te pozdravim
gmajna, moja bolečina !

Ida Semenič- adisa