v deželi jezdecev živijo možje, ki se prehranjujejo
izključno s konjskimi figami. in v deželi golobradk
žive možače, ki si brusijo kosti z megleno slanico
prigoljufanega materinstva. z vsakim dnem smo
bliže tistim praznikom, ko bomo slavili nagrobnike
iz genetskih verig izbrisanih kromosomov: na žičju
domovine čepijo digitalne kukavice, ki nameravajo
znesti okamenela jajca v izpraznjena gnezda sreče.
velika zver kroži nad vodami sveta in se sprašuje,
kam so izginili vriski vročega dežja in v kateri ječi
zdaj kriči neustrojena človeška koža. naše maske
so iz pavjih peres in po žilah se nam namesto krvi
pretaka arabska nafta. skupaj s škodljivci zobamo
oštevilčeno cvetje in se zgražamo nad črvi v svoji
konjušnici: kot majhne, z ekološko pičo naphane
larve, ki čakajo, da jih bo razneslo od humanizma.
Koliko svetohlinja v današnji humanitarnosti ... in še druge misli ... čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Dani Bedrač
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!