V teku časa
Ujeta v raztresen čas
lenobno srebam
dolg, turoben dan,
iščem drobce,
ki so pobegnili času
in ko niti v prahu
ni več najinih sledi,
spregovorim,
da ne bi slišala,
kaj se skriva v tišini.
Ko se me dotakne
komaj slišen glas,
objamem vonj besed
in se brez tveganj
zlijem z obrisi
najinega časa.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: koni
- 16. 12. 2015 ob 16:26
- Prebrano 440 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 182.8
- Število ocen: 8
