Izrezano sonce iz lista neba ...
Luna v svojem odsevu utopljena,
ujeda je padla na včerajšnja tla,
nevidna sled jutra je že izgubljena.

Brodim po mraku. Ne zraste v noč.
Kolena ugreznjena v prodnike sive.
Podplatov sploh ni, niti tvoja pomoč
ne vrne več tiste uganke igrive.

Naprej goni veter; le jaz ga poslušam.
Zadiham v odstrtost, ki mi jo ponuja.
S sabo te vzamem, naj tvoj znoj okušam.
Naj najina senca preteklost obuja.

Ko bova spet blizu v oddaljenost zrla
in bodo oči nepotrebne v svetlobi,
takrat sonca črta se bo spet odstrla,
ujeda bo luna. Po tvoji podobi.

Lidija Brezavšček - kočijaž