raztrosijo košare plev
jih projicirajo kot zrna
da posadimo polja
eni bela drugi črna
kmetje padajo
divje lovce obešajo
s trdnjave
tekači z vestmi
tavajo med točo rokad
in remijev
gobave roke sejejo
trajnice v nagrobne vence
žene v žalnih rutah
naricanje za vbogajme
paberkovalci kaosa
pod Marsom
zaječijo v ekstazi
v prastar kalup ulivajo
pohlep
nam
zlato tele
ob njem podtikajo v zemljo
meje
iz praznih lupin
Veš Irena, mi je na misel prišlo kako je na drugi strani tudi lahko praznina,
pa vseeno nekako se misli da se to dogaja samo nam v l.os.ed., ni to čudo.
In seveda občutki so tudi prav lastni... .
Lepa in dobra.
Pozdrav,hope
Je res, Hope, pesem vsak doživi po svoje in največkrat je dana iz tistega, kar hoče človek izpeti iz sebe. Vsekakor vsak od nas vse prebrano razume in doživlja na svoj način.
V vsako pesem so vpeta čustva, tako ali drugače, četudi se ne zgostimo le na svojo lastno srečo ali nesrečo. Včasih bi radi spremenili svet :)
LP in hvala za dotik
Irena
Apokaliptična pesem, morda le tole:
žene v žalnih rutah
naricanje za vbogajme - naricajo (glede na to, da imaš tudi v drugih verzih uporabljeno osebno obliko glagolov).
Lp, Ana
pozdravljena, Ana, ja, tudi tako lahko, čeprav naštevam.....trajnice, žene, naricanje....vse kar sejejo...
kaj misliš?
Lp
Irena
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!