Napisal sem pesem, ki se ne rima.
Napisal sem jo zate.

Pesem ne govori o lepoti ali ljubezni,
razočaranju ali bolečini.

Ta pesem je le pesem nastala iz trenutka tišine.

Nastala je iz moje notranje bližine.

Govori o občutkih, ki jih predela telo, ko zagleda ali zgolj razmišlja...

Govori o meseno materialni iluziji,
ki tvorita življenje tako kot je.

Govori o mojem lastnem prstu, ki kaže vse okrog mene, le na mene ne more...
Govori o mojih očeh, ki gledajo navzven, le navznoter ne...

Govori o hrepenenju po verjeti v vse to, kar prihaja vame iza vseh teh prirojenih orodij za občutke.

Hrepenenje s katerim je prepojeno prav vse kar me obdaja.

Čeprav pišem, si izmišljam, uporabljam spomin iz preteklosti, vem da to kar pišem ni od tam in ne pripada temu času.

Saj prav vse kar je napisano in šele bo, obstaja od vedno tam nekje...

Tam nekje, kjer moj pravi jaz izvira.

Tam nekje...

iz meni nepoznanega izvira.

Franc Tominec