Strupena pesem

lomi krake zvezd

neomajni mesec

se nevidno umika

kot kazalec beži

v novo jutro.

Stene so naju ločevale

podnevi,

ko sva videla robnike

in so oči imele pred seboj

neuničljivo obrobo

ki naju deli

dokler ne narediš

iz mene tisoč duplikatov

tistih drobnih delcev sape

ki jo znova lovim po zraku

okoli nosa in ust

medtem ko ljubiva

zadnjo steno

ki sva jo skupaj podrla.

Zdaj sva na ravnini

in lepo je gledati

proti odprtem horizontu.

Ne pozabi me znova deliti.

Nocoj sva dobra enačba.

IŽ-lev