Na mandraču Valdoltra

sedela sta objeta

in zrla tja v obzorje

(bilo je sred poletja)

na mandraču Valdoltra,

zvečer, ko sonce orje

po morju v zlati vpregi

in spuščajo galebi

se v brazde morske vode,

medtem, ko sunki vetra

nosili so akorde,

kitare, ki glasila

se je iz barke modre

privezane k stebričku

na mandraču Valdoltra,

kjer kakor silhueta

z razglednice zaprane

sedela sta objeta,

občudujoč večerne čare,

na mandraču Valdoltra,

nekoč sredi poletja,

ki je odšlo za zmeraj,

le črke so ostale,

pač zgolj dve tri besede

na tejle hrbtni strani

razglednice z obale,

kjer piše z bledo tinto:

Prejmite lepe pozdrave ...

imava se res fino

na mandraču Valdoltra!

Matej Krevs