z otoka brez dolgih senc
kjer preko dneva ni noči
da skrije barve
ustnice pisano cvetijo
risbe neba so brez robov
zdrsne za obzorje
kjer v gostem mraku
gnezdijo larve strahu
tresoče roke cefrajo
svetlobo
tesajo križe
radirajo pot nazaj
ukrivi se v čas
zažge napuh
spet ponese luč
skozi črvino
pod obok
kjer črno beli s plašnicami
ječarijo oči
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!