Nekoč za šankom smo čvekali, peli in jeclali,

časi bli so težki, 

a mi veseli, zardeli, celo noč smo prebedeli.

Danes vsega tega je konec, Brane, Stane, Dane,

k šanku zvabiti nihče vas več ne more.

Zdaj sam hodim po veseli cesti, 

si pojem pesmi brez vaše vesti,

zanaša me v levo, zdaj desno, 

ko od daleč zagledam našo Vesno.

Objameva se močno, a kar hitro vprašam jo:

Brane, Stane, Dane, kje najini prijatli so?

Pogledame s solznimi očmi in reče mi:

Brane, telo prebavlja mu nič več hrane,

Stane, v komuni spi, daleč stran od svoje mame,

Dane, o ta Dane, čaka te, dokler se ne spomni, da pijača nekaj stane.

Posloviva se, o draga Vesna kam greš ti?

Nekdo me čaka za en,dva,tri.

Žalostno odmajem se naprej, razmišljam, 

kmalu pot postane dolga, 

noge zmatrane, telo utrujeno,

vležem se v prvi jarek, 

spim lepo, čeprav malce je hladno, 

spim in spim, nikoli več se ne zbudim.

Renjičan