Bila nekoč je ena taka freta,
da se na njej je preživeti dalo
za silo; imeli nekaj so goveda,
Par njiv pa bajto staro, staro štalo.

Tam je prebival oče s hčerko Mico,
a Mica je bila pobožna sila.
Je vsako jutro hódila v Mežico,
nikdar ni kake maše zamudila.

Tako nekoč ves dan sta oves žela,
ko pa bilo bi ga zložíti treba,
zašlo je sonce, noč ju je ujela.
Razsvetljevala jo je luna bleda,

pa oče za trenutek le okleva
in se odloči, oves da zložíla
ponoči bosta. »Pridi, Mica, greva!«
Zaman očeta hčerka je prosila,

da mora zjutraj vendar zgodaj vstati.
»Ne boš hodila k maši!« je odrezal
in ni mu smela več nasprotovati.
Mu snopje je nosila, on je vezal.

Ko ura proti polnoči že krene,
pa tam od gozda prav do njune njive
hudič na vse pretege se požene.
Spozna ga oče brž in mu zavpije:

»Vrag, beži! Jaz ne morem stran od dela!«
Je spaka od strahu se obrníla
pa v begu se še v tepko zaletela.
In v ljubem miru oves sta zložíla.

* Oves je moral zložiti
freta: revno posestvo

Aleksandra Kocmut - Kerstin