Strmim v daljavo zazrt,
sprašujem se kdo si ti,
a vem da najpomembnejše je kdo sem jaz.
Ne! Kdo smo mi vsi?!

Le kdo bi vedel zakaj v naših srcih je tak mraz,
kot da to ne bi bili mi - le vi.
Ne vem zakaj venomer me to muči,
v nas namreč ni več igrive luči,
ki mi ogrela bi dušo.

Je le ogenj, ki se bori, da ne bi ugasnil.
Bori se z vodo, ki je gnev po uspehu,
ki nas duši in nam povzroča samo škodo.

A kaj ko nič ne moreš.
sam se s sabo boriš,
saj za drugo smisla ne vidiš.

Si sam kriv, da imaš prevezo na očeh?
Mar za to kriviš druge?
Se razlog skriva v krinki,

ki ji pravimo nasmeh?

Verjemi mi,

v vse kar verjameš, je res.
Biti takšen kot si,

kot si rojen in pred vesoljem razodet,
je težko.

Je neizvedljivo in iluzorno,
saj ti usoda skroji obleko,
denar te obuje, a te ne obogati,
ljubezen pa te umori.

Biti otrok je nemogoče,
poskusi, morda pa je le vse mogoče.

Dokler ljubil boš, boš nesmrten,
dokler imel boš zlat prstan ne boš ljubil,
a brez njega boš v očeh drugih izgubljen.

A vedi,
ni pomembno biti nesmrten,
pomembno je živeti s sabo večno!

Upam da me razumeš,
saj postajam že nestrpen.
Kdaj bomo ugotovili, da nič okoli nas ni resno!?
Življenje je vnaprej dano,
a obljubljeno ni nič in to je smešno.

Megi