belina sige na gladkih tleh
brusi stopala
bila sem plesalka
dan je vklenjen
v medel žar kletnih hodnikov
popisanih z ugankami prerokb
za princa brez krone
ni računal na prihod decembra
med trnjem se ne da sukati
in izgovarjati neizgovorljivega
ker vosek ne hlapi
ampak se obeša prek robov
kako noč se oblak dotika polja
sanjala sem o žitu
ki raste v ritmu valčka
in ko sem se zbudila
je bilo na mizi le nekaj drobtinic
tvoj zid je lahko prozoren
dalje plešem brez stopal
in moje oči
se spreminjajo v lakmus
Globoka in dotakljiva. Bralca ne pusti neprizadetega.
Ena majcena:
jaz jo berem in razumem brez oklepajev in nekako se mi zdi, da je prav, da bralcu dopustiš razmišljanje na drugi strani zidu. No, to je le moje mnenje, brez vsiljevanja, da se razumeva:).
lp, ajda
Hvala, Ajda!
Bom upoštevala tvoje mnenje - že presledki med vrsticami tekst ločijo od ostalega tako da deluje kot 'medklic'.
LP, mcv
Tudi mene se je dotaknila ...
oblak se kako noč dotika polja - kakor?
Lp, Ana
Poslano:
05. 12. 2015 ob 23:00
Spremenjeno:
05. 12. 2015 ob 23:15
Hvala, Ana.
Mišljeno je bilo
(tu in tam) kako / kakšno noč
Mišljeno je tako: čeprav sta oblak in polje dve zelo različni tvari, sta si lahko občasno tudi zelo blizu, se stikata. (Videla sem že situacijo, ko se oblak pravzaprav rojeva iz polja, ko iz njega izhlapeva vlaga). Seveda je v pesmi to prispodoba dveh različnih ljudi.
LP, mcv
urednica
Poslano:
06. 12. 2015 ob 15:34
Spremenjeno:
06. 12. 2015 ob 15:34
aha, zanimivo, morda bi bilo potem (da ne bo dvoumnosti) bolje:
kako noč se oblak dotika (dotakne?) polja
Kaj meniš?
Lp, Ana
Res je, bom popravila.
LP, mcv
Pesem o plesu samote, ki mora trajati tudi v dvojini, izjemne podobe in metaforika, čestitke,
Ana
Ana, hvala za tvoje videnje.
LP, mcv
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: modricvet
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!