Mesto je ovito v žametno plast nostalgije,

kot bi nanj v moji odsotnosti odpadlo

nekoliko preveč jeseni.

Nerodno stopicam po obrisih svojih sledi v betonu.

Nekaj številk premajhne so in preredko posejane.

Večina jih vodi od rumene šole do lukenj v kamnu,

kjer so se med travo sončili martinčki.

Nekoč sta izmed vseh manjkala dva.

Lazila sta po steklenih stenah na moji mizi.

Zdaj lukenj ni več in manjkajo vsi.

Kot bi lahko zmanjkala tudi jaz.

Če mi šiptar na vogalu ne bi hitro

in brezkompromisno

določil pripadnosti.

»Gratis tvoja najljubša tortica. Saj veš, za redne stranke.«

Nina Pečar