Celje, 1. december 2015

11. 45

Ko zaklepaš vrata stanovanja,

vedno pobrskaš po žepih in preveriš,

če nisi pozabil katere od nujnih banalnosti.

Ključi … so. Službeni ključi … so.

Mobitel … je. Drobiž za malico … je.

Britvica … tista stara, žiletka, ovita v pauspapir … je.

(Ob petkih in sobotah zvečer vzameš še nekoliko

več denarja in kondome.

Potem si celo noč poskušaš odgovorit, ali je bilo to

dejanje samozavesti, previdnosti ali obupa.)

13. 30

Spomniš se, da so še štirje dnevi …

V tistem trenutku se vate zaleti otrok.

Šest ali sedemleten.

Petindvajset let mlajši bi danes pisal pismo.

Čez štiri dni bi ob osmih zvečer nepremično

in brez diha zrl skozi okno, kdaj bo prišel.

Niti pomislil ne bi, da so se te precej nespretno

znebili za tistih nekaj minut, kolikor so potrebovali.

Da vse pripravijo.

                 Ampak, kako je vse to prinesel,

                če ga nisem videl?

                Pri zadnjih vratih.

Takrat si še veroval.

17. 15

Ko si bil nekoliko starejši, se pri eni

prvih ur fizike nikakor nisi mogel sprijaznit,

da opraviš nično delo,

če predmet prestaviš iz točke A v točko B

in nazaj v točko A.

Pa če vmes dvakrat prehodiš Alpe.

Jasno ti je bilo, da je takšno početje neumno.

Ampak – da je vse skupaj nič?

22. 25

Ko stopiš skozi vrata na ulico, te znan piš opomni,

da so zares samo še štirje dnevi.

Premalo, da bi se karkoli spremenilo.

Preveč, da bi lahko pozabil.

Tukaj si stal v tem istem trenutku že lani.

In predlani. In pred petindvajsetimi leti.

(Končno razumeš ničnost.)

Z desno roko se pogladiš po vratu.

Začutiš žilo in utrip.

Z levo sežeš v žep.

Zjutraj si pozabil preverit.

Potem se spomniš, da tistih hlač nisi

oblekel že nekaj tednov. Vsaj dva.

Še tega ne veš, kje so.

22. 32

Zaviješ nazaj.

V prostor, kjer sta si rada prisedala.

Naročiš še eno pijačo.

Na račun zapišeš prvi novoletni sklep.

Novo pesem.

                 Kupiti moram več žiletk.

Kristian Koželj