Pot

Hej, brat, po krvi drugačen,
a zmeraj enak mi!
A mi verjameš, če rečem,
da sem ti?
Moja in tvoja,
drugačna, a zmeraj ista,
po uspehu lačna,
od jeze mračna,
sonca privlačna
je najina pot.
Že kot otrok si ti jaz in jaz ti.
A mi upaš oporekati?!
OB ROJSTVU
sva sosednji duši,
nastanjeni v novih telesih.
Logika se pri tem ruši,
saj ni nič v ravnovesjih.
V krvi pretaka se
potreba po življenju,
sanjah, ljubezni in smrti.
Najina vrata so priprta,
želiš jih odpreti,
a se bojiš, da jih ne moreš doseči.
Vse temelji na sreči.
Svetloba v oči plane,
zareže v dušo rane,
novo ŽIVLJENJE vstane!
Si pripravljen
boriti se,
ljubiti,
upreti se,
spremeniti,
hrepeneti,
žareti,
živeti,
usahniti in
umreti?!
To življenje,
ki v otroštvu večno lepo se zdi,
je priložnost,
da sam se dokažeš sebi.
Vedi, da najboljše je prav v tebi!
Jaz ali ti, zmeraj se poraja na tisoče možnosti!
Zmeraj se s sočustvom redi,
in faušije stradaj!
Tedaj boš ljubljen in vedel boš, kaj LJUBEZEN je.
Vsi tvoje Sonce želeli bi postati,
a nekdo bo Luna,
ki osvetlila tvojo bo temo!
Za to luno bil si ti rojen in ona zate,
skupaj sta zvezdnato nebo!
Ljubezen je kot vojna,
lahkega začetka,
a težkega konca!
Takrat je vse temno,
brez ZEMLJE, VODE, OGNJA, ZRAKA!
V srcu nekaj manjka.
Ogenj, katerega plamen v srcu je takrat manjši,
kot plamen na sveči,
izgubi pomen,
z vodo si v roke več ne more seči.
Zrak težak nad tabo visi,
skrivnost v njem zamotana
kot ključ nad vrati,
ki ga ne moreš doseči.
Zemlja zaspana se več ne vrti,
vse stoji in čaka na KONEC!
Ko hrepenenje po življenju izpuhti,
se zemlja odpre,
padaš, padaš.
Vse se vate zazre,
dokler se srce ne zapre!
Vrata na začetku priprta,
so sedaj zaprta,
s ključem skrivnosti prekleta,
razkrivajo ti resnico sveta.
Kdo si, kaj si,
zveš na koncu,
kjer duša je sveta.

Megi