Šla si skozi pekel mama.

Šel si skozi nebesa hudič,

ko si se v belem pojavil

in prepričeval naokoli

o dobrih angelih.

Premagala si vojno,

ko si se kot redek

živ primerek priplazila

na stranska vrata plinske celice,

še predno so uspeli zapalit.

Pozeleneli vojaki so gledali

kakor prejšnji le bolj lačni

in veliko bolj začudeni.

Ob pogledu nate jim je postalo slabo.

Zdaj pod zemljo čuvaš podzemni svet,

na svojo sled in večni spomin ležijo kosti,

prav tako položene kot v prejšnji legi

ko si še migala in šla v brezno,

ko si se odločila da boš prvič vdihnila.

Mama, včasih si živa, včasih mrtva,

jaz kot suženj tvojih besed strmim

še vedno se čudim tvojemu dojemanju.

Presega vsa povprečja ptic ki pojejo,

nerazumno mahajo in na silo prepričujejo.

Zdaj po vseh letih je zame to kot lepilo,

ko potem nemočno drgnem

da se znova odlepim.

Ker midve sva dva planeta.

Planet bojev tam si ti.

Na planetu ljubezni čakam nate jaz

da boš enkrat prišla do spoznanja.

Tvoja,

čeprav ne razumeš.

Še vedno ne.

IŽ-lev