Poudarjam se v barve Kričim
počasi in glasilke dresiram v
poslušne slone Mogoče bodo
takrat šepetale - če bodo rilci
smešno mlahavi in trepljajoči
v udarcih neznancev Jesen
me nevede uničuje Listje
ki si v neizmerni glasnosti
podreja tla in lasje in oči
ki zrejo v narejeno praznino
in se pretvarjajo da imajo
kosti S svojo metaforiko
jih lahko vse premagam
v dihanju Veliko širše trajam
in pometam z oglušujočo
tišino V besedah v resnici
ni bilo nikoli glasu Moji sloni
molčijo Moje glasilke hrapavo
drsijo skozi jezik In nihče
ne pove ničesar Nihče ne
zna preživeti v barvni
slepoti

Helena Zemljič (MalaSenca)