Modrikasto bledi nebo
in vrane motijo pogled
pogled v daljave
zimzelenih host

Do hribov seže golo polje
odpira vetru prosto pot
in v šal ovito nežno lice
premraženo drhti

Takrat še sonce ni sijalo
pregnala veter je vedrina
z zaprtimi očmi
sta našla se v temi

V temi so cvetlice črne
in bolj opojna njih je moč
se vnele so strasti
v ekstazi nežnosti

Objeta sta letele v noč
pohota v mraku je lebdela
so tiho brez sledi
ognjemeti ugasnili

Počasi tavajo snežinke
V belino se ovija gozd
v šal ovito nežno lice
obrne se, odide.

Panonsky