U ZAKAŠNJELIM SNOVIMA

 


Za mnom se vuče ubijena
Pobuna protiv zla, a pod križem
Altum siléntium
Riše tugu ovoga i tajnu
Onoga svijeta


Ispred mene Milosrdni
Podiže rampe, izravnava krš
Da prođemo, ja stopama a dječak
S nadzemaljskim strahom
U očima, u facijalnom grču


Vodim ga majci da mu s lica skine
Jedan po jedan sloj smrti
I osmišljavam priču o živom ocu
Sklonom teoriji o neuništivoj
Harmoniji svijeta


U stopu me prate dječakove stope
Malen je, vodim ga ognjištu
Ugašenoj vatri uz koju majka mantra
Moje nenapisane verse što brzo
U njegovim očima mru


Ne plači, kažem, amajlija ti je
Oko vrata, nježno ga vodim
Nema ruka, držim ga za uspavanku
Za izgubljeni san
Kroz neprohode učimo
Abecedu smrti na zgarištima
Usputnog mirisa na bilje
Na barut, na kruh, na kadulju
Na glad i bosiok
Pod krvavim zvijezdama
Što venu u prividu zore
I nestaju zajedno sa pticama
Bez glasa

mirkopopovic

Milena Vučković

Poslano:
25. 11. 2015 ob 22:42

Preciznim potezima stihova naslikani trenuci i jedna sasvim lična priča o dečaku i ocu, raspadanju dotadašnjeg sveta velikih i odraslih, ali i porodice, velikog sveta u očima mališana... Razlaz uvek liči na ugašeno ognjište, prestanak ljubavi, raspad porodice na rat i zgarišta... Metafora, komparacija ili  se lična priča, eto, savršeno uklopila u vreme kad se svet ruši? Svejedno, stihovi snažni, slike upečatljive... Dirljivo... poput stopa u dubokoj tišini i zapitanosti "Zašto?", pitanje koje upućujemo sebi i Bogu...

Sjajno!

Zastavica

Mikailo m.z.

Poslano:
26. 11. 2015 ob 01:44

Ova pesma zaslužuje veću pažnju. Verujem da će i urednici to primetiti.

Pozdrav 

Zastavica

branka

Poslano:
26. 11. 2015 ob 09:50
Spremenjeno:
27. 11. 2015 ob 07:46

"Ne plači, kažem, amajlija ti je 
Oko vrata, nježno ga vodim 
Nema ruka, držim ga za uspavanku 
Za izgubljeni san"
Mirko dragi ova pjesma seže u dubine.

Zastavica

mirkopopovic

Poslano:
26. 11. 2015 ob 21:46

Hvala, Milena, na pažnji i vremenu koje si izdvojila za ovako lijep i zanimljiv komentar.

Zastavica

mirkopopovic

Poslano:
26. 11. 2015 ob 21:48

Mikailo, hvala ti na javljanju i podršci, čak bih mogao reći i na tome što si proročki ugledao moj uradak podcrtan.

Zastavica

mirkopopovic

Poslano:
26. 11. 2015 ob 21:49

Branka, tvoji mi komentari poprave raspoloženje. Hvala ti lijepa!

Zastavica

branka

Poslano:
27. 11. 2015 ob 07:45

Hvala tebi za sve tvoje lijepe pjesme.

lpb

Zastavica

Ana Porenta

urednica

Poslano:
27. 11. 2015 ob 18:20

Pesem o (notranjem?) odnosu med staršem in otrokom, vez, ki ne pojenja z odraščanjem, prikazuje razrušeno ognjišče, dom, ki ga skuša ohranjati mati z  mantranjem, kot nekdaj v praskupnosti s plamenom ... pesem dobi to širšo in hkrati vase obrnjeno interpretacijo v zadnji kitici, ko se zdi otrok nestvaren, prinešen skozi uspavanke, ki ga hkrati zbujajo iz notranjega spomina in tolažijo odraslega človeka, da bi se dvignil iz pepela. Čestitke,

Ana

Zastavica

Milena Vučković

Poslano:
27. 11. 2015 ob 18:51

ČESTITAM!!!!!!!!!!!!!

Zastavica

mirkopopovic

Poslano:
27. 11. 2015 ob 19:36
Spremenjeno:
27. 11. 2015 ob 19:40

Od mene zahvalnost Ani i Uredništvu za kvalifikaciju pjesme.

Srdačno,

Mirko

Zastavica

mirkopopovic

Poslano:
27. 11. 2015 ob 19:36

Hvala ti, Milena!!!!!!!!!!!!!!!!!

Zastavica

Ida  Semenič- adisa

Poslano:
07. 01. 2016 ob 07:34

Čestitke za izbranko jeseni!

Lp, Ida

Zastavica

Ana Porenta

urednica

Poslano:
07. 01. 2016 ob 21:36

Utemeljitev uredništva ob izboru za tujejezično pesem jeseni 2015:

Pesem o človeški navezanosti, o odnosih med bližnjimi, o (tudi notranjem) odnosu med staršem in otrokom, o vezi, ki ne pojenja z odraščanjem, oddaljitvami in osamitvami. V najbolj mračnih in neprijaznih časih, v porušenih pokrajinah vojn, v ubitem hrepenenju po harmoniji, v nezmožnosti upiranja zlu, se v človeku ohrani zavest o sebi in o pripadanju. Posebej pripadanje, skrb za bližnjega (svojega notranjega otroka), je tisto, kar zmore potisniti na stran grozote razrušenega sveta in številne smrti, ki jim je priča. Mati v pesmi je zatočišče, ki skuša s ponavljanjem (pesmi) in prisotnostjo ublažiti raztreščenost sveta. V zadnji kitici pesem preskoči iz bralčevega konkretnega dojemanja temačnosti konca sveta v še večjo stisko: v notranje ugašanje, ko otroštvo polzi (otrok je brez rok) v pozabo in ga lahko samo še z uspavanko (pesem, s katero je priklenjen na izročilo - amulet) pridržimo ob sebi, ki zdrsuje v smrt, saj je dokazov za vrednost življenja premalo. A zdi se (bralcu, ki še čuti otroka), da se bo ta otrok, ki še ohranja povezavo, ob najmanjši svetlobi zganil in kot feniks pognal iz pepela.

Čestitke in še veliko navdiha za pesmi!

Zastavica

Lea199

Poslano:
07. 01. 2016 ob 23:04

Moje čestitke, Mirko!

Lp, Lea

Zastavica

Milena Vučković

Poslano:
07. 01. 2016 ob 23:13

Mirko, od srca čestitam!!!!

Lp Milena

Zastavica

branka

Poslano:
08. 01. 2016 ob 10:47

ČESTITKEEEEE

Zastavica

Jelena Stojkovic Miric

Poslano:
31. 01. 2016 ob 16:33

Duboki i potresni stihovi koji malo koga mogu ostaviti ravnodušnim.

Čestitam.

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

mirkopopovic
Napisal/a: mirkopopovic

Pesmi

  • 25. 11. 2015 ob 20:49
  • Prebrano 1023 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 548.67
  • Število ocen: 18

Zastavica